Pogrebne storitve (prodajo pogrebne opreme, prevoze in celotno organizacijo pogrebne slovesnosti) nudimo na pokopališčih:

  • Barbara

    Pokopališče Barbara je umeščeno v prostor, kjer na izraziti legi nad reko Mežo pri gostilni pri Brančurniku v Zagradu stoji že več kot pet stoletij cerkev Svete Barbare, po kateri je pokopališče dobilo tudi ime. Cerkev je v virih prvič omenjena 3.3.1696 in je zgrajena v gotskem slogu. S prezidavami v 17. stoletju so ji dali baročno podobo in pri tem ohranili nekaj stare tradicije. V tem prostoru so pokopavali že v rimski dobi v prvih stoletjih po KR (po Kristusu), o tem pričajo številne arheološke izkopanine.Po nastanku je pokopališče mlado in je skupno za Občini Prevalje in Ravne na Koroškem. Uredili so ga v času, ko so leta 1965 opustili pokopališči pri cerkvi Device Marije na Jezeru na Prevaljah in pri cerkvi Svetega Antona na Ravnah. Takrat so na obeh pokopališčih nehali s pokopavanjem.Videz novega pokopališča s pogledom na Uršljo Goro in Brinjevo goro so zasnovali arhitekta Andrej Lodrant in Joško Fras ter projektant Franc Mezner. Na obeh pokopališčih so izvajali prekope na novo pokopališče, pri tem so na Prevaljah del starega pokopališča ohranili. Pokopališče na Ravnah so leta 1976 izravnali in odstranili nagrobnike, ki jih niso prekopali. Pri Sv. Antonu so zgradili spominsko obeležje, površine zatravili in jih namenili za promet in park.Prvi pokop na Barbari je bil klasičen in sicer 07.11.1965. Leta 1981 so začeli z žarnimi pokopi, od leta 2013 je možno slovo od pokojnikov z raztrosom pepela v Barbarinem gaju. Od decembra 2015 je možen pokop z biološko razgradljivimi žarami ob izbranem drevesu v Gozdu spominov.Na pokopališču Barbara sta med drugimi pokopana ravnatelj Gimnazije Ravne ter takratne Študijske knjižnice,  po katerem sedaj nosi ime, dr. Franc Sušnik ter pisatelj in ravnatelj OŠ Prevalje Leopold Suhodolčan.Pokopališče, mrliška vežica ter cerkev Sv. Barbare predstavljajo s svojimi izročili in sporočili bogato kulturno dediščino in predvsem prostor miru.

    Raztros pepela na Barbari

    Želje ljudi o načinu pokopa se spreminjajo. Še nekaj let nazaj so prevladovali klasični pogrebi, danes opravimo tri četrtine žarnih pogrebov. V zadnjih letih se povpraševanje po drugačnih rešitvah povečuje. V ta namen smo pristopili k ureditvi dela pokopališča za namen posipa pepela. Terase pokopališča, pripravljene za ureditev grobov, na novejšem delu pokopališča, ki so dolga leta samevale, so se pokazale kot idealni prostor za ureditev prostora za namen pogreb v obliki posipa pepela.

    Za vas smo uredili teraso z nasaditvijo različnih drevesnih vrst in grmovnic ter ureditvijo potke v obliki matematičnega znaka za neskončnost, ki sledi neskončnemu krogu življenja in smrti.

    Prvi del ob potki je namenjen odraslim pokojnim, v drugi del pa smo postavili angela kot prispodobo nedolžnosti.

    Prostor za nedonošenčke, mrtvorojene otroke otroke, je prostor, namenjen raztrosu pepela mrtvorojenim ter nedonošenim in splavljenim otrokom.

    Starši lahko pogreb uredijo sami in otrok počiva v posamičnem grobu, lahko pa se odločijo za skupni grob (posip pepela) v Barbarinem gaju. Ne glede na starost zarodka ali nedonošenega otroka, se lahko starši odločijo za upepelitev in zanje opravimo samostojni pogreb, lahko pa se odločijo za skupno upepelitev, katere posip pepela opravljamo dvakrat letno.

    Žalovanje je zelo pomembno in potrebno. Vsaka družina ali posameznik se ob izgubi sooči z žalovanjem, saj s tem predelamo bolečino in se napolnimo z močjo za nadaljnje življenje.

    V Sloveniji deluje Društvo Solzice (www.solzice.com), v katerem so združeni starši mrtvorojenih otrok, ki si skušajo pomagati ob bolečini.

    Med potko so zelenice, na njih različna drevesa in grmovnice (omorika, macesen, jerebika, medvejka,…), ob potki pa klopce za spomin, počitek,….

    V brežino nad teraso smo namestili večje kamne, kamor bomo lahko nameščali tablice z imeni in priimki umrlega. Med nje smo nasadili vresje in bršljan.

    Gozd spominov

    Pokopališče Barbara

    Pokopališče se razteza v Zagradu ob cerkvi sv. Barbare, zavetnice rudarjev, ki je na tem mestu od konca petnajstega stoletja. Veliko pokopališče je skupno za občini Prevalje in Ravne na Koroškem, zasnovala sta ga arhitekta Andrej Lodrant, Jožko Fras in projektant Franc Mezner. Že v rimskih časih, pred skoraj 2000 leti je bilo v bližini grobišče in danes nas na to spominja sarkofag pri Brančurniku. Po neznani logiki naključij je na tem območju sedaj sodobno pokopališče. Prvi pokop je bil 7.11.1965. Od leta 1981 so na Barbari tudi žarni grobovi, v letu 2013 smo uvedli tudi možno slovo od pokojnika z razsutjem pepela v Barbarinem gaju.

    Gozd spominov

    V letu 2015 eni izmed teras uredili poseben prostor, ki smo ga poimenovali Gozd spominov. Posadili smo različne vrste dreves: gaber, ambrovec, tulipanovec, pavlovnijo, murvo, jerebiko, lipo, hrušico, bukev, jelko, smreko… Novo nasajena drevesa z obstoječimi bori in omorikami  tvorijo manjši gozdiček in ustvarjajo prostor za zadnji počitek. Prav tako smo posadili rožice, ki bodo spomladi ustvari rožnat gaj. Ob koreninah  dreves bomo omogočili pokop bio žar s pepelom umrlih. V Gozdu spominov je urejen prostor za sveče in rože ter za zapis imen umrlih. Na tem mestu smo postavili klopce in skale, kjer se boste lahko posedeli in se spominjali. Kot spomin na rimske čase, smo na to mesto postavili tudi artefakt iz tistih časov.

    In naš razlog za Gozd spominov:

    V zadnjih letih opažamo vedno večjo potrebo ljudi po alternativnih oblikah pokopa, pokop v Gozdu spominov  pa je hkrati tudi naravi prijazen način. Bio žare se razgradijo v roku leta dni. Pepel se pomeša s humusom, iz katerega korenine črpajo energijo za rast in razvoj. S tem sledimo miselnosti, da se s smrtjo energija ne izgubi temveč se krog življenja nadaljuje v neskončnosti nadaljuje. S tem nadaljujemo tudi idejo Barbarinega gaja in potke v obliki znaka neskončnosti.

    Gozd spominov je prostor, ki ima posebno energijo in kjer boste lahko v miru, ob šumenju drevesnih krošenjin petju ptic v miru posedeli, razmišljali in se spominjali.

    »Pojdem, ko pride moj maj, pojdem na rožne poljane,

    kjer najdem vse svoje zbrane od včeraj in kdo ve od kdaj.

    Pojdem v kraj vseh krajev, pojdem v maj vseh majev…..

    Ne kliči me nazaj !«

    (T.Kuntner)

    Za vse informacije vam je na voljo Pogrebna služba Barbara, JKP Log d.o.o.

  • Kotlje

    Osrednji del pokopališča v Kotljah leži okoli cerkve Sv. Marjete, ki je v virih prvič omenjena leta 1367. V času turških vpadov na Slovensko, so kotuljsko cerkev utrdili in jo spremenili v protiturški tabor. Zgrajena je bila v gotskem slogu, v 17. stoletju so jo predelali in ji dali prevladujočo baročno obliko. Vse do leta 1783, ko je postala samostojna župnija, je bila podružnica pražupnije Šmartna pri Slovenj Gradcu in ni imela pravice do svojega pokopališča. Domnevno so si to pravico pridobili postopno. V 19. stoletju so taborsko obzidje znižali na današnjo višino, znotraj njega pa je nastajalo kotuljsko pokopališče. V zadnjih desetletjih 20. stoletja so ga zaradi naraščanja števila prebivalstva razširili, mu dozidali novo mrliško vežico ter prostore za žarne pokope. Cerkev Sv. Marjete z obzidjem s svojo podobo bogati videz pokrajine v svetu pod Uršljo Goro. Skupno s pokopališčem in župniščem predstavlja bogato kulturno dediščino Kotelj in okolice. Na pokopališču počiva tudi pisatelj Lovro Kuhar-Prežihov Voranc in vsi Kuharjevi.

  • Šentanel

    Pokopališče v Šentanelu leži v nabolj sončnih legah ob cerkvi Sv. Danijela na 680 m nadmorske višine. Svoje začetke ima  v stoletjih še preden je Sv. Danijel leta 1755 postal župnija. V vseh dolgih obdobjih je bilo umeščeno, tako kot sedaj. Cerkev Sv. Danijela je v virih prvič omenjena že v 11. stoletju z letnicama 1555-1565. Iz različnih razlogov so jo leta 1865 nadomestili z novo enoladijsko v neoromanskem slogu, od prvotne cerkve so takrat ohranili le gotski zvonik. Cerkev z zvonikom in pokopališče so zgrajeni na razglednem mestu in se skladajo s pokrajino ter predstavljajo eno od prepoznavnih sestavin šentanelskih krajev, predvsem pa vaškega prostora. Pokopališče z obzidjem, cerkev in nagrobniki s svojimi sporočili so svojevrsten zapis zgodovine o domačih krajih in njegovih ljudeh, med drugimi je tu pokopan skladatelj, pedagog in zbiratelj ljudskih pesmi Luka Kramolc.

  • Strojna

    V sencah in zavetju starih lip stoji na nadmorski višini okoli 1000 m pod vrhom Strojne, nekako v 14. stoletju zgrajena cerkev Sv. Urha, ki je v starih časih bila podružnica Sv. Danijela v Šentanelu. Okoli nje, razen pri glavnem vhodu pri zvoniku, so urejeno razvrščeni grobovi pokopališča na Strojni, vse pa obdaja obzidje. Staro gotsko cerkev so leta 1848 prezidali in jo nadomestili z novo in malo povečano. O tem, kdaj so na Strojni pri Sv. Urhu začeli Strojanci pokopavati svoje pokojne ni sporočil, zagotovo pa so jih po letu 1788, ko je cerkev postala lokalija (manjša samostojna župnija). Cerkev domačini skrbno vzdržujejo, zgrajena je na vidnem kraju in s svojo podobo dopolnjuje videz lepega naravnega okolja in prostora ob cerkvi. Pokopališče je majhno, kar je znak, da tu ni veliko prebivalcev, vedno pa so bili gospodarsko in narodno trdni in po svoje bogati. Pokopališče je s svojimi sporočili del bogate kulturne dediščine, zato ga je potrebno ohranjati tudi za bodoče rodove. Na pokopališču med drugimi počiva tudi koroški bukovnik Blaž Mavrel.

  • Koprivna

    Koprivna je gorska pokrajina v povirju reke Meže med gorami Peco, Raduho in Olševo. Njeni ljudje že od naselitve med dvanajstim in petnajstim stoletjem živijo po samotnih kmetijah. Njihov osrednji kraj je župnijska cerkev Sv. Jakoba Starejšega, v katerem je dolga leta bila tudi šola, okoli cerkve pa je pokopališče. Cerkev stoji na enem od grebenov nad Mežo na nadmorski višini 1073 m. Zgradili so jo med trinajstim in štirinajstim stoletjem v gotskem slogu in je enkraten skrbno vzdrževan krajinski spomenik. Do leta 1792, ko je postala samostojna župnija je bila podružnica pražupnije Pliberk, potem pa bližnje Črne. Ima baročno oblikovan zvonik, je dobro vidna iz vseh delov Koprivne, do njih pa sega tudi govorica njenih zvonov. Pokopališče so v letih pred prvo svetovno vojno leta 1914 razširili še proti severu in hkrati zgradili manjkajoče obzidje. Na pokopališču in pred njim je več kapel, ki so skupno s cerkvijo in skrbno urejenimi grobovi ter bližnjo Mežnarjevo domačijo in župniščem pomembni pričevalci o preteklosti koprivskih krajev in njenih ljudi. Pri pokopih in skrbi za umrle poteka obredje večinoma na tradicionalni način.Na pokopališču imajo svoje domovanje številni koprivski ljudje, ki so v svojem času storili veliko dobrega in zapustili prepoznavne sledi ter tako poskrbeli za večjo prepoznavnost svojega kraja. Med njimi je duhovnik Ivan Hojnik, na katerega spominjajo njegova dobra dela in spominska plošča v cerkvi, saj v Koprivni ni pokopan.

  • Javorje

    Proti vrhovom Javorja, jugovzhodno od Črne na Koroškem, nad Javorskim potokom, kjer se strmine nekoliko unesejo, stoji na nadmorski višini 1156 m javorska, gorska, župnijska cerkev Svete Marije Magdalene. Zgradili so jo v štirinajstem stoletju. Pozneje so jo prezidali, zvoniku pa dali baročno podobo. Prvotno je bila podružnica pliberške pražupnije, pozneje pa župnije Črna, samostojna župnija je od leta 1792, danes je med slovenskimi župnijami najvišje ležeča.Pokopališče je po večstoletnih izročilih in tradiciji urejeno okoli cerkve, obdaja ga obzidje z zunanje strani na vzhodu pa lipe, ki s svojo mogočnostjo dopolnjujejo podobo tega kraja, kraja spominov. Ohranjena je tudi stara mrtvašnica, ki pa ne služi več svojemu namenu. Med pokopi prevladujejo tradicionalni s še živim starim obredjem.Javorska župnijska cerkev daje s svojo usklajenostjo z naravnim okoljem dodatno kulturno vrednost, skupno z drugo ohranjeno kulturno dediščino in naravnimi danostmi pa omogoča nadaljnji kulturni in gospodarski razvoj Javorja. Na pokopališču počivajo številni prebivalci Javorja, ki so kot dobri gospodarji in samouki v času svojega življena storili veliko dobrega za skupno dobro in se jih Javorci radi spominjajo ter so ponosni nanje.

  • Črna na Koroškem

    Pokopališče v Črni na Koroškem je bilo po tradiciji najprej na prostoru ob cerkvi Svetega Ožbolta in je bilo obdano z obzidjem. Cerkev so zgradili že v dvanajstem stoletju, nastajajoče naselje ob njej z imenom Črni potok, pa je v virih omenjeno šele na prehodu v štirinajsto stoletje. O obstoju pokopališča priča napis, ki je vklesan v kamnito ploščo vzidano na Rešerjevi gostilni. Napis je v grščini in je iz leta 1576. V prevodu se glasi: »Danes meni, jutri tebi.« Prvotna cerkev je pogorela v požaru leta 1863. Med leti 1863 do 1868 so zgradili na tem mestu sedanjo cerkev v neoromanskem slogu. Cerkev je bila prvotno podružnica pražupnije Pliberk, od leta 1787 je samostojna župnija.Pokopališče ob cerkvi so v teh letih začeli opuščati, ker ga tu niso mogli več širiti. S širjenjem v smer, kjer je sedaj, so začeli leta 1875, nato pa še postopno v letih 1895, 1924 in po letu 1945 še trikrat. Stara mrtvašnica je iz leta 1924, na loku nad vhodom je napis:« Naj neha se tukaj sovraštvo in prepir, kjer našel je človek zaželjeni mir.« Kapelico na pokopališču so zgradili med leti 1918 do 1924. Med načini pokopov se vse bolj uveljavljajo žarni pokopi, opuščajo pa se nekateri obredi ob smrti in ob pokopu. Črnjanska cerkev je s svojo arhitekturo čudovito umeščena v vaško jedro Črne, skupno s pokopališčem pa predstavljata kulturno dediščino Črne in gorate okolice samotnih kmetij. Med ljudmi, ki so tu pokopani in so pustili vidne sledi in so nanje lahko ponosni, je tudi zgodovinar, profesor in časnikar Anton Kaspret.

 

Uporabljeni viri in literatura:

– Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937.

– Krajevni leksikon, Pomurje in Podravje, IV. Knjiga.

– Župnijske kronike župnij: Kotlje, Ravne na Koroškem in Javorje.

– Javornik, Simona: Likovna dediščina cerkva Mežiške doline. Ravne na Koroškem: Koroški muzej, Ravne na Koroškem 2002.

– Repanšek, Marta: Večna ura. Folklorne pripovedi iz Črne in okolice. Črna na Koroškem: samozaložba 2004.

– Pristavnik, Alojzij: terensko delo, gradivo hrani avtor.